Zasebna psihoterapevtska praksa De profundis

De profundis bi lahko prevedli »iz globin«, »iz globin trpljenja«, »iz globin notranjega iskanja« in podobno. Ime se nanaša na biblijski Psalm 130. Izraz je navdihoval mnoge umetnike, med njimi glasbenike, literate, filmske ustvarjalce.

Zakaj poimenovati svojo psihoterapevtsko prakso s tem enigmatičnim imenom?

DE PROFUNDIS zato, ker iz lastne izkušnje vem, da je za osebnostno zorenje in nadgrajevanje potrebno povezovanje z neslutenimi globinami človeške narave. Eksistencialni razmisleki o smislu življenja, moralno etične dileme glede sodobnega načina življenja, soočanje z izrazito drugače mislečimi ljudmi in kulturami, odnos do otrok in njihovih razvojnih potreb … so le nekatere od tematik, ki lahko vodijo posameznika h globjemu razumevanju samega sebe in življenja nasploh.

Navdih za moje zanimanje za psihoanalizo pred mnogimi leti je bila analitična psihologija Carla Gustava Junga, ki daje znotraj procesa individuacije velik pomen simbolom, sanjskemu materialu, arhetipom. Jung je poudarjal tudi pomen človekove ustvarjalnosti. Razumel jo je kot naravno nujo vrojenega igralnega instinkta, ki ga je konec 20. stoletja promoviral ponovno afektivni nevroznanstvenik Jaak Panksepp. Teoretične ideje in koncepti lahko skozi čas ponikajo in se ponovno pojavijo kot kraška reka ponikalnica. Čeprav je prav Jung vpeljal v psihoanalitični diskurz tudi koncept kolektivnega nezavednega, pa je obenem poudarjal pomembnost posameznika in skritih virov v njem.

Na koncu koncev je bistveno življenje posameznika. Samo tam se ustvarja zgodovina, samo tam se lahko zgodijo velike transformacije. Prihodnost in preteklost sveta ultimativno vznikata v obstoj v obliki gigantskega seštevanja skritih virov v posamezniku.

Carl Gustav Jung, psihoanalitik

Miselno se je ukvarjal tudi z idej0 notranjega jedra osebnosti, ki ga je poimenoval Sebstvo. Mandala je zanj predstavljala arhetipsko upodobitev osebnostne celovitosti, zato sem jo izbrala za navigiranje po tej spletne strani. Poleg matematične pravilnosti jo krasi njena dinamičnost. Vsak premik po spletni strani pričara njeno novo, drugačno, prehodno manifestacijo, kar me asociira na nikoli končano osebnostno razvijanje in pulziranje posameznika v okolje.

Erich Fromm, prav tako eminenten psihoanalitik, je bil mnenja, da je ena od eksistencialnih odločitev slehernega človeka biti ali imeti. Potrošniška kultura nam kar naprej vsiljuje naravnanost po kopičenju materialnih dobrin (imeti). Biti pa je za Fromma zavezanost h temu, da postajamo čim bolj polno uresničen človek, ki sodeluje s svojimi notranjimi potenciali in plemeniti svoje življenje ter življenja drugih ljudi.

Vabim Vas, da tudi sami postanete raziskovalec svojih notranjih pokrajin!

Nataša Pust

… zdaj, ko sedim zgrbljen nad papirjem, obsijan z lučjo namizne svetilke, nočem biti nič več drugega kot to, kar sem. Kdo in kaj pa sem? Moj odgovor: sem vsota vsega, kar se je zgodilo pred mano, vsega, kar sem bil, videl in storil, in vsega, kar so drugi storili meni. Sem vse tisto, kar je tako ali drugače učinkovalo name in na kar sem tako ali drugače učinkoval jaz. Sem vse tisto, kar se bo zgodilo, ko me ne bo več, in kar se ne bi zgodilo, če me sploh nikoli ne bi bilo. Sicer pa v tem nisem posebna izjema; vsak »jaz«, prav vsakdo izmed nas, ki nas je danes že več kot šesto milijonov, sestoji iz podobne množice.

Salman Rushdie, pisatelj